Job 30

30. Poglavje

1 Sedaj pa se mi smejejo mlajši od mene, ki njih očetov nisem maral pridružiti psom črede svoje. 2 Kaj bi mi bila tudi koristila krepkost njih rok? saj jim je izginila mladostna čvrstost. 3 Shujšani od stradanja in lakote, glojejo suho zemljo, ki je od nekdaj pusta in prazna. 4 Trgajo lobodo ob grmeh, in korenina bodičevja je njih hrana. 5 Izganjajo jih ljudje izmed sebe, vpijejo za njimi kakor za tatovi. 6 Po strašnih prepadih morajo bivati, po jamah in skalnih votlinah. 7 Izza grmovja vreščijo, med koprivami se zbirajo – 8 otroci bedakov, da, otroci brezčastnežev, z bičem izgnani iz dežele! 9 In tem sem sedaj v zabavljivo pesem, postal sem jim v prislovico! 10 Gnusim se jim, stopajo daleč od mene in ne prizanašajo licu mojemu s pljuvanjem. 11 Kajti Bog mi je razrešil vrv življenja in me ponižal, zato so si popustili uzdo pred menoj. 12 Na desnici se mi postavlja tista zalega, noge mi odpahujejo stran, zoper mene napravljajo poti svoje, meni v pogubo. 13 Razdirajo stezo mojo, pospešujejo mi pogubo, oni, ki sami so brez pomočnika. 14 Kakor skozi širok predor se rinejo sem, lomasteč se vale nadme. 15 Strahote so se obrnile proti meni. Čast moja se je razprhnila kakor v viharju, in sreča moja je minila kakor leteč oblak. 16 In sedaj se razliva v meni duša moja; dohiteli so me bede polni dnevi. 17 Noč mi vrta po kosteh, da se mi drobé, in glodajoče bolečine mi ne mirujejo. 18 Vsled velike sile bolezni se mi grdo prilega obleka, oklepa me kakor telovnika mojega ovratnik. 19 Pahnil me je v blato, da sem enak prahu in pepelu. 20 Vpijem k tebi, a mi ne odgovarjaš, stojim proseč, pa me le strmo gledaš. 21 Izpreobrnil si se v grozovitnega meni, z močjo roke svoje me preganjaš. 22 Vzdiguješ me gori na veter, da bi odletel in se razrušil v šumu viharja. 23 Kajti vem, da me odpelješ v smrt in v hišo, ki je določena vsem živečim. 24 Toda ne iztegne li kdo roke svoje, ko pada? in če kdo gine, ne vpijejo li za pomoč? 25 Ali nisem jokal nad njim, ki ga je zadela nesreča? ni li mi bilo v duši žal siromaka? 26 Kajti čakal sem dobrega, a prišlo je hudo, nadejal sem se svetlobe, a prišla je tema. 27 Osrčje moje v bridkosti kipi in ne miruje, zadeli so me mučni dnevi. 28 Žalujoč hodim semtertja, brez solnca, stojim v zboru in vpijem za pomoč. 29 Brat sem postal šakalom, nojem pa tovariš. 30 Koža mi je očrnela in se lupi raz mene, kosti moje goré od vročine. 31 In tako se je premenila harfa moja v žalostinko in piščal moja v jokanja glas.